Kmetijo, ki obsega dvajset hektarov, vodi mlad gospodar Miha Smolej, ki v zadnjem času izpolnjuje svoje otroške sanje turistične kmetije, katera vsem svojim obiskovalcem omogoča spoznavanje in stik z živalmi.

Na kmetiji Smolej, po domače »Pri Uricu«, v Planini pod Golico, ki je znana po narcisnih poljanah, se že od leta 1999 ukvarjamo z rejo konj pasme haflinger, od leta 2010 z rejo avtohtone pasme cikastega goveda, od leta 2013 z rejo avtohtone pasme štajerske kokoši, od leta 2015 pa tudi z rejo avtohtone pasme Posavski konj in Drežniške koze.

Živali, ki jih imamo na kmetiji, se vse leto nahajajo v bližnji okolici kmetije, zato je vsem obiskovalcem vedno omogočeno spoznavanje in stik z njimi.

Konji se čez leto pasejo na domačih pašnikih, krave pa se pasejo na Belski planini, kjer je posebna čredinka za avtohtone pasme. Krmo pripravljamo sami na nadmorski višini 1200 metrov, zaradi težke dostopnosti terena deloma tudi ročno. Zaradi gorske lege imamo košnjo samo v juliju, pri kateri pa nam pomagajo ožji družinski člani in prijatelji.

Leta 2013 smo se prvič začeli ukvarjati z vožnjo s kočijo s sloganom »S kočijo na Golico«. Kasneje smo v našo ponudbo dodajali vse več aktivnosti, danes se poleg same reje ukvarjamo tudi s terenskim jahanjem, pripravljamo delavnice spoznavanja kmečkega življenja, delavnice peke kruha na tradicionalen način, nudimo pa tudi prostor za pripravo zabav. Kmetija vam tako lahko ponudi pravi užitek in sprostitev v naravi.

»Dejavnost na kmetiji je rezultat volje, trme, trdega dela in dejstva, da kmetijstva ne dojemam le kot dejavnosti, ki prinaša dobiček, ampak kot veselje in uresničenje dolgoletnih želja,« pravi gospodar kmetije Miha Smolej.

Udeležujemo se tudi raznih dogodkov.

Na Prazniku narcis pod Golico vsako leto s kočijo zapeljemo Miss narcis ter obe spremljevalki. Miss narcis 2013, 2014, 2015, 2017, 2018, 2022 in 2023:

Miha kot se šika (članek z druge državne razstave cikastega goveda v Komendi, 1.4.2012)

Miha Smolej iz Planine pod Golico se je predstavil v gorenjski ljudski noši, ki se je uveljavila kot narodna noša; zato je prav gotovo največkrat uporabljena noša članov različnih narodnozabavnih ansamblov in godb na pihala. Miha je nosil irhaste hlače – hlače iz jelenovega usnja, ki so segale do kolen, pod njimi pa dolge spodnje hlače. Pod telovnikom je nosil belo, močno nabrano platneno srajco in rdečo svileno ruto, vidno na ramenih. Sprednji del telovnika (“lajbča”) je bil iz žameta uvezen s cvetjem in se je zapenjal s celo vrsto kovinskih gumbov. Obut je bil v črne usnjene škornje, ki so bili zavihani nazaj pod koleno, na glavi pa je nosil črn klobuk. Na srčni strani telovnika je imel pripet svež nagelj, ki že dolgo velja za simbol gorenjske, danes pa tudi Slovenije.

S konjem ne dobiš samo čudovite živali, ampak tudi pristno bližino in pozornost čudovitega prijatelja.